Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev

Netopirji (Chiroptera) so samostojen red sesalcev, kot npr. glodalci, zveri in primati. So toplokrvne živali, njihovo telo prekriva dlaka in kotijo žive mladiče, ki v svojih prvih dnevih življenja sesajo materino mleko.

Netopirji so nočno aktivne živali in so med sesalci edini, ki so sposobni aktivnega leta. Njihove prednje okončine so preobražene v letalne prhuti. Med podaljšanimi dlančnicami in prstnicami ter telesom in zadnjimi nogami imajo razpeto posebno kožnato opno, ki je prepredena z elastičnimi vlakni in krvnimi kapilarami.

Ko mirujejo, se z ostrimi krempeljci na nogah lahko oprimejo tudi najmanjše gube na na videz gladki površini. Netopirji pa se pri visenju prav nič ne utrudijo, saj jim posebna tetiva ob mišicah v goleni omogoča, da teža telesa sama potegne krempelj v špranjo. Če netopir v takem položaju pogine, ni redko, da tako zataknjeno s krempeljci obvisi.

Pri nas se netopirji prehranjujejo z žuželkami in drugimi členonožci. Njihovi iztrebki - gvano - so po svetu znani kot izredno kvalitetno gnojilo, saj vsebujejo veliko dušika in fosforja ter delujejo kot nematocidi in fungicidi.
Nekatere vrste netopirjev izven meja Evrope se prehranjujejo s sadjem in cvetnim prahom, mesojedi netopirji lovijo tudi majhne sesalce, ptice, kuščarje, žabe in ribe, le tri vrste, ki živijo v centralni in južni Ameriki, pa se prehranjujejo tudi s krvjo.

Netopirji vidijo izredno dobro. Ponoči lahko brez težav lovijo tudi najmanjše žuželke. Imajo razvite oči in z njimi dobro vidijo, vendar te niso glavno čutilo za vid. Razvit imajo poseben sistem, ki deluje kot sonar. Oddajajo nam neslišne ultrazvočne klice (v območju višjem od 20000 Hz), katerih odboje od ovir zopet prestrežejo in si zelo natančno ustvarijo sliko preiskovane okolice ali položaja svojega plena – to imenujemo eholokacija. Podkovnjaki na ta način lahko zaznajo celo 0,05 milimetra tanko nit!

Svetli del dneva preživijo v zatočiščih, ki imajo relativno konstantno temperaturo in vlažnost, in so varna pred plenilci. V drevesnih duplinah, na podstrešjih stavb, v špranjah sten, v jamah, rudnikih in drugih podzemnih prostorih lahko najdemo netopirje posamič ali združene v večje gruče, t.i. kolonije.

Spomladi se samice navadno združijo v večje porodniške kolonije v toplih podstrešnih prostorih ali v toplih delih jam, ki so primerni za vzgojo njihovih mladičev. V juniju in juliju vsaka samica skoti po enega mladiča, za katerega skrbi dokler mladič ni sposoben samostojnega življenja - to je do konca avgusta oz. najkasneje septembra.
In odrasli samci? Ti so v poletnem času samotarji, lahko pa se združujejo v posebne manjš e kolonije, ki razpadejo takoj, ko nastopi čas parjenja.

Obdobje parjenja se prične konec poletja, ko samice zapustijo porodniške kolonije. Parjenje aktivno poteka jeseni in se nadaljuje tudi skozi obdobje prezimovanja vse do spomladi. Samci nekaterih vrst (npr. Nathusijev netopir) si lahko izberejo svoje zatočišče, v katerem ostanejo nekaj dni ali celo tednov. Svoj teritorij branijo pred drugimi samci in skušajo privabiti samice s paritvenimi klici iz zatočišča ali med letom okoli njihovega paritvenega teritorija. Če parjenje poteče pred prezimovanjem, samica ne zanosi takoj. Seme shrani v njenem reproduktivnem traktu, do ovulacije in oploditve pa pride šele spomladi.

Zimo netopirji preživijo v globokem zimskem spanju (hibernacija). Najbolj jim ustrezajo jame ali kakšni hladnejši predeli zgradb, kjer je konstantno nizka temperatura ter visoka vlažnost. Njihova telesna temperatura se spusti le na nekaj stopinj nad okoliško in bitje srca se upočasni na le nekaj udarcev na minuto. Iz globokega spanja se prek zime prebujajo v obdobjih dveh do treh tednov, kar je odvisno od njihove "notranje ure", od temperature v prezimovališču ali od faze hibernacije (začetek - konec). Prezimovanje lahko nadaljujejo v istem prostoru ali odletijo v drug primernejši prostor ali celo v drugo jamo.

Jeseni si naredijo zaloge podkožnega rjavega maščevja, kar jim omogoča preživeti zimo brez hrane. Z znižanjem telesne temperature se zniža tudi poraba zalog. Kadar se netopir prebudi iz globokega zimskega spanja za to porabi toliko energije (za prebujanje porabi 30-60 minut), kolikor bi jo porabil med globokim spanjem v približno dveh tednih. Zato je zelo pomembno, da če pozimi srečamo netopirja, da ga ne vznemirjamo - vanj ne svetimo, ne dihamo, se ga ne dotikamo ali fotografiramo z bliskavico. Zaradi preštevilnih vznemirjanj bi se netopir lahko prevečkrat prebudil in bi do spomladi porabil svoje eneretske zaloge za preživetje.

Mnogi netopirji pozimi tvorijo tudi tesne gruče in na ta način prišparajo energijo, ki bi jo porabili za ogrevanje svojega telesa. Netopirji v takšnih gručah pogosto ne spijo tako globoko in so še hitreje aktivni, če jih kaj vznemiri (npr. radoveden človek).